Alpen-Traum v prevodu pomeni 'Alpske sanje', a s tako težko vožnjo lahko postane nočna mora
Sem v stiski. To težavo sem že imel, a nikoli tako hudo. Nočem izgubiti stika s hitro premikajočo se skupino kolesarjev, ki sem se je oklepal od začetka dogodka, vendar se res, res moram polulati. Dežuje, dovolj močno, da razmišljam o tem, da bi se preprosto olajšal v kratkih hlačah. Vseeno so premočeni, občutek segrevanja pa je lahko celo zelo prijeten glede na to, kako hladno je trenutno. Ampak nekako se ne morem prisiliti, da bi to naredil. Morda je to dejstvo, da sem šele nekaj več kot 50 km do tega, kar bo eden najdaljših dni, kar sem jih kdaj imel na kolesu, in ne maram sedeti v mlaki urina zaradi tega, kar se bo verjetno zgodilo vsaj še osem ur. V zadnjem času znak ob cesti v Elmenu nakazuje, da se približuje prva oskrbovalna postaja. Mogoče se končno lahko odpravim na stranišče, ne da bi me pustili, da se sam vozim v meglenem mraku zore. Ko se pripravljam, da se zapeljem na odstavni pas, kjer naju čaka niz miz, polnih sladkih in slanih dobrot, se na mojo žalost zdi, da nihče drug v tej skupini ne upočasnjuje. Spustim se na zadnji del skupine, s čimer pokažem, da se nameravam ustaviti, in vsi drugi kolesarji, razen enega, le dirjajo mimo, z glavami navzdol.
Ne preostane mi drugega, kot da se potopim v grmovje. Ko se ponovno dvignem iz podrasti z neizmernim občutkom olajšanja, pogledam navzgor po cesti, ki vijuga v pobočje in skupine že ni več na vidiku. Sprijaznil sem se z dejstvom, da je to zadnje, kar bom danes videl, brez ogromnega napora, ki bi me pozneje zagotovo spravil v svet težav. Zato se obrnem in se odločim za zavetje šotorov, da napolnim
moja lica s svežimi pomarančnimi kosmiči in moji žepi z zavihki.
Večji, daljši, višji
Na srečo je drugi kolesar, ki se je prav tako odločil ustaviti, Brendan Milliken iz podjetja Endura, oblačilnega podjetja, ki sponzorira dogodek. Brendana je zlahka opaziti, saj je od glave do pete oblečen v ekipno opremo Movistar (Endura je sponzor ekipe). Preveč se zaveda pravila št. 17 glede nošenja opreme profesionalne ekipe, ko ni profesionalec, vendar ima dober izgovor. Prav tako se zgodi, da je telesni dvojnik Naira Quintane, zato ga pogosto kličejo, da preizkusi prototipe njegove opreme. Alpen-Traum se je že izkazal za brutalen poligon, mi pa smo šele začeli. Vsaj imam prijaznega spremljevalca (ki prav tako govori angleško, saj je večina prijavljenih Nemcev), ko se skupaj ponovno pridružimo poti.
Zdi se, da je najnovejši trend športnikov tekmovanje za hvalisanje glede tega, kdo ima najbolj nore razdalje, najvišje prelaze ali preprosto največ plezanja. Endura Alpen-Traum postavlja lestvico precej visoko. Zdaj v drugem letu pokriva razdaljo 252 km in vključuje ogromnih 6078 m navpičnega vzpona. Za primerjavo, Marmotte, eden najtežjih športov na koledarju, vključuje sorazmerno prijaznih 5180 m. Nenavadno za športnike je Alpen-Traum pot od točke do točke, ki med potjo obišče štiri države (s povratnim avtobusom naslednji dan) in obljublja veliko zabave in bolečine, vendar ne nujno v enako mero. To ni dogodek, na katerega bi prišli nepripravljeni.
Danes zjutraj smo premočeni, premraženi in v popolni temi slovesno zapustili mesto Sonthofen v Nemčiji ob vznožju Alp, pri čemer je običajni fanfare športnega starta nekoliko ugasnile. Na začetku je bilo manj kot 5 °C in po samo 10 km poskusov, ko sem poskušal prekrvaviti svoje okončine, sem svoje mišice prisilil, da so vlekle kolo in telo čez prvega od šestih prelazov poti – 6 km dolg vzpon na Prelaz Oberjoch, ki doseže 1155 m in ima povprečni naklon 4 %. Bilo je malo več kot krtina v primerjavi z nekaterimi velikani na profilu poti, a vsekakor ni bilo videti kot nežen začetek dneva. Priklenil sem se na sprednjo skupino na cesti in ko je dež polil cesto in mi je obraz namočil ledeni curek s kolesa spredaj, si nisem mogel kaj, da se ne bi vprašal, zakaj to počnem. Vse, o čemer sem lahko razmišljal med spustom, ko sem večkrat udaril po stegnih, da bi poskušal pridobiti nekaj občutka v prstih, je bilo to, da se lahko stvari le izboljšajo.
Mejo iz Nemčije v zahodni del Avstrije smo prečkali dokaj kmalu po spustu po Oberjochu, in ko z Brendanom zdaj ubirava ritem, ki je malo bolj družaben kot prej čez dan, se znajdeva postopoma proti visokim Alpam. Končno dež pojenja. Preden danes zvečer dosežemo cilj v italijanskem smučarskem letovišču Sulden, se bomo (dvakrat ločeno) vozili v Švici, preden bomo končno prečkali Italijo, pri čemer bo treba opraviti le še petih prehodov, enega od kar je po naključju mogočen Stelvio na približno 200 km. Alpen-Traum se morda ne ponaša z zbirko vzponov in gora, ki so vrezane v dirkalno folkloro, vendar njegova pot vzbuja spoštovanje, če ne kar strah.
Navzgor in navzgor
Ko se grozi prelaz Hahntennjoch, bodo stvari prvič postale strme. Cesta se dvigne za skoraj 1000 m v 14,7 km do vrha na 1894 m, pri čemer se klančine včasih strmijo do 15 %. Velika ovira bo odkljukati seznam. V zgodnjih fazah je nekaj lasnic, vendar so zgornja pobočja večinoma daljša, bolj naporna prečenja po pobočju gore.
Počutim se kot zalogaj in skrbi me, da moje noge danes temu preprosto niso kos. Moje edino upanje je, da mi bo napovedano izboljšanje vremena dalo pomladitveni zagon. Trenutno pa smo na tej višini še vedno zaviti v meglo in temperatura je komaj nad lediščem. Škoda, saj sem prepričan, da pogrešamo nekaj spektakularnih razgledov, ko se približuje vrhu Hahntennjocha. Hvaležen sem, da sem se povzpel na ta vrh, in upam, da si bom na dolgem spustu malo opomogel. Na ta odsek smo bili vnaprej opozorjeni zaradi možnosti, da dosežemo resno visoke hitrosti v kombinaciji z več nepričakovano ozkimi zavoji, pa tudi zaradi nekaterih slabih razmer na cesti. Dež je morda že ponehal, vendar se asf alt še vedno namaka, in v celoti nameravam upoštevati previdnost, saj gravitacija pospešuje moj tempo. Vendar me moje zavore ne navdajajo z zaupanjem, saj karbonska zavorna površina mojih koles težko zdrži. Namesto da bi si opomogel med spustom, se počutim, kot da porabim skoraj toliko energije kot pri vzponu zaradi strahu in drhtenja, pa tudi zaradi stiskanja vzvodov z vso močjo, ki jo premorejo moje bele členkaste pesti. Živčna razvalina sem, ko končno prispem do dna doline in obrobja slikovitega avstrijskega mesta Imst, kjer so nas tudi opozorili, da bo lokalna policija preverjala našo hitrost in na kraju samem oglobila vsakogar, ki presega meje mesta.
Prihaja postanek za hrano in veselim se priložnosti, da sedim na travi, medtem ko nabiram nekaj kalorij. Res bi mi ustrezala skodelica toplega čaja ali kave in mika me, da bi vzel kratek ovinek v Imst, vendar razmislite bolje. Ohraniti moram svoj zagon. Do tja je še dolga pot.
Visoke in padce
Včasih ima pot Alpen-Traum občutek nemške učinkovitosti. Nekatere odseke bi opisal kot bolj "namenske" kot lepe - preprosto služijo dostavi jezdecev do naslednjega gorskega prelaza na najbolj neposreden možni način. Znajdemo se na precej glavnih cestah, a ker je v soboto zjutraj še vedno pred 10. uro, promet ni večja težava.
Landeck, na približno 115 km naše vožnje, je začetno mesto za možnost krajše poti in glede na mojo uro se bom šele prebil, preden se ta dogodek začne. Ker je vreme v dolini zdaj bistveno bolj prijetno, se tisti kolesarji, ki so v vrsti za krajšo možnost (ne bom je imenoval 'lahka pot', saj je še vedno skoraj 150 km in vključuje Stelvio), ne zavedajo trpljenja tistih iz nas, ki smo se vozili že skoraj štiri ure, medtem ko so oni srkali kavice na toplem v svojih hotelih. Saj ne, da sem zagrenjen. Podivjan maršal z zastavami maha z zastavo in me pospremi v levi ovinek kmalu po izhodu iz mesta, ki označuje začetek Pillerhöhe, naslednjega dela v šesterici vzponov Alpen-Trauma, ki stoji na 1559 metrih s 7,4 km. v povprečju 9%, vendar z nakloni do 16%.
Nekaj časa sem kolesaril sam (med živčnim spustom sem izgubil Brendana izpred oči), zato me kar malo šokira, ko kolesarji nenadoma začnejo drveti mimo mene. Kmalu me preplavi neskončna vrsta novopečenih posameznikov, ki letijo mimo mene, kot da mirujem. To ni dobro za moralo in nimam energije, da bi se lotil lovljenja, zlasti ker vem, da najtežji vzponi še prihajajo. Vsaj spust s Pillerhöhe je bolj prijeten zaradi zdaj bolj suhih razmer in moje zavore delujejo učinkovito. Ko pridem do vrha naslednjega vzpona na Reschenpass, potem ko sem dopolnil svoje rezerve na krmi v Naudersu, sem presenečen, da se nenadoma počutim precej živahno, čeprav sem bil v sedlu že več kot šest ur.
Strada Statale 40 nas popelje na italijanska tla, njen gladek asf alt reže dolg cik-cak trak črne barve skozi bujno zeleno dolino. Občutek je kot dirkalna dirkališče. Zavoji so široki, odprti in položni, hitre vožnje po njih pa so prava buča, čeprav v dolino piha tudi močan veter in se moram včasih boriti, da me ne odnese čez pasove. Ne glede na to sem poln adrenalina, ko drvim skozi mesto Laatsch in grem mimo čudovitega jezera Reschen na drugi strani.
Doma in na suhem
Vse, kar je bilo prej (zdaj že več kot sedem ur), je v resnici samo ogrevanje za nastop na naslovnici. Zdaj smo spet v Švici in se odpravljamo proti Santa Marii, ki je neprekinjen vzpon, preden sploh dosežemo začetek zloglasnega prelaza Umbrail, enega od treh načinov za vzpon na mogočni prelaz Passo dello Stelvio (Nemci ga imenujejo Stilsfer Joch). Prelaz nas bo pripeljal do 2.501 m, preden se bomo pridružili glavni poti navzgor iz Bormia za preostalih 256 m, da dosežemo vrh na 2.757 m, po skupno 17 km vzpona s povprečnim naklonom 8%. Fausto Coppi naj bi si na teh pobočjih prislužil vzdevek "Campionissimo" po številnih epskih bitkah, ki jih je vodil na Stelviu med Giro d'Italia. Beseda "ikona" komajda ustreza.
Miselno prosim svojo strojnico za več moči, vendar je odziv omejen. Zdi se, da so moje rezerve morda že porabljene. Na hitro iščem hrano po žepih in hitro zaporedoma spijem dva energijska gela. Kliknem na največji zobnik, misleč, da bo kratko vrtenje majhne prestave nekoliko razbremenilo, toda v resnici ne bom dolgo časa prestavljal iz spodnje prestave. Zelo sem hvaležen za kompaktno verigo in za to, da sem na enem najlažjih koles, ki jih denar lahko kupi, vendar se na nekaterih strmejših klančinah prelaza Umbrail še vedno včasih zdi, kot da se komaj premikam. Na koncu sem prispel na vrh Stelvia po 10 urah jahanja in skoraj dveh urah trpljenja samo na tem vzponu. Sem blizu točke preloma in še nismo končali.
Nizka temperatura ne dopušča veliko časa za počitek in uživanje v razgledih na vrhu. Tresem se že približno na tretjem koncu spusta in do cilja me čaka še 45, preden lahko dosežem toploto doline pod seboj in ponovno pripravim mišice do dela. Ko prispem v Gomagoi in končno napajalno postajo, sem bleda senca človeka, ki je zjutraj zapustil startno linijo. Konec je le 12 km stran, vendar sem boleče daleč od cilja. Zadnji del je skoraj ves navzgor in se konča na smučišču v Suldnu na skoraj 1900 m. Povprečni naklon do tja je 7 % in tako kot drugi vzponi na poti ima rampe 16 %.
Samo misel, da nikakor ne morem nehati tako blizu konca, me obrača. Hrana in energijske pijače niso več uporabne. Pravzaprav le še povečajo slab občutek v mojem želodcu. Pravzaprav se nikoli ne ustavim, vendar so časi, ko sem blizu. Ko zaokrožim zadnjih nekaj zavojev, me preplavi olajšanje, ko vidim ciljno zastavo, in sledi celo kratek spust skozi središče mesta, da me pošlje v trenutek, ko sem bil pripravljen priti zadnjo uro. Končal sem. Ura pravi, da mi je vzelo le 11 ur. Zmagovalec je odnesel osem in pol.
Nekaj ur kasneje se spet počutim malo bolj človeško. Andreas Schillinger, profesionalec ekipe Netapp Endura, se nam je pridružil na večerji, ko je pravkar končal na šestem mestu. Dirko po Franciji je vozil le šest tednov pred tem, zato so vsi prisotni v določeno mero zadovoljstva, ko izjavi, da se mu zdi Alpen-Traum težja od vsega, kar je doživel prej: 'Tudi na Touru ni etap. tako težko in dolgo. To je vse, kar moram slišati, da se počutim zadovoljnega, ko sem danes dosegel ciljno črto.
