Cyclist sreča moške in moto motocikliste, ki Tour prenašajo na naše zaslone in nekako ostajajo pokončni
Ne glede na to, ali ste letošnjo turnejo [2014] spremljali z hripave ceste v Yorkshiru ali iz tihega udobja svojega kavča, niste mogli spregledati horde motorjev, ki igrajo ključno vlogo pri organizaciji in varnem prehodu dirke. Če je včasih videti kosmato od strani, ko se ti stroji prebijajo mimo kolesarjev in jih lovijo po gorskih spustih, potem s sedla zagotovo je.
'Celotna dirka je skoraj zgrešena,' pravi Luke Evans, dolgoletni motociklist Tour za priznanega fotografa Grahama Watsona. "V določenih situacijah si tako blizu kolesarjev, kot si sploh lahko. Očitno je ključno, da se nikoli ne dotakneš kolesarja.’ Toda ali se to zgodi? »Ja, občasno se bo kakšen kolesar naslonil na motor, ko greš skozi skupino, ali pa se boš s krmilom dotaknil kolesarjev. To jim ni preveč všeč, «pravi. "Ključna stvar je, da ni panike, samo biti potrpežljiv in počakati, da se vrzeli odprejo."
Za fotografe in snemalce, katerih naloga je oživiti dogajanje za tiskane medije in televizijsko občinstvo, je približevanje dogajanju najpomembnejše in na njih je pritisk skoraj enak kot na dirkače.
Fred Haenehl je televizijski snemalec na motorju s sedmimi Touri za sabo. "Delam tudi na nogometnih tekmah in tam imaš 10 ali 20 kamer, ki vse posnamejo dogajanje," pravi. »Toda na sprednji strani Toura imate dve ali pogosto samo eno kamero za snemanje kolesarjev, tako da morate to narediti pravilno. Če ga zamudite, ga ni več. Kot snemalec je to vznemirljivo, saj veš, da se tvoji posnetki predvajajo po vsem svetu – a hkrati dodaja velik pritisk.’
Nazaj spredaj
Snemanje v ospredju dirke je tehnično najtežje, pravi Haenehl, saj mora sedeti naprej, medtem ko se obrača vstran, da usmeri kamero v kolesarje, fizično pa je najtežje, ko je zadaj dirka.
‘Ko si »Moto3« – motocikl, ki snema na zadnji strani pelotona – ves dan stojiš na stopnicah motocikla in delaš isti posnetek, včasih 240 km na najdaljših etapah. Ni odmora. Če se nekdo zaleti ali pade ven, moraš biti tam in snemati, pripravljen, da posnameš posnetek. Tudi etape v pavéju so zelo težke, ker so tako neravne in je veliko padcev.’
Tu je tudi vedno prisotna nevarnost množice, ki lahko prinese vir utrujenosti, ki na zunaj ni očiten. Dober primer se je zgodil med Grand Départom v Yorkshiru, kot pojasnjuje Haenehl: »Vedno, ko Tour poteka zunaj Francije, je neverjetno. Vedno pravimo, ko pridemo v Francijo, bodo ceste prazne!« pravi. Etape v Yorkshiru so bile neverjetne. Ti trije dnevi so bili zelo lepi za slike, vendar zelo naporni za nas, ker je bilo vsak dan skoraj 200 km z vsemi temi ljudmi, ki so kričali po celotni etapi. Hrup je bil neverjeten, a res naporen!'
Vprašanje hitrosti
Včasih se zdi čudežno, da ni več incidentov, ko kolesa trčijo z motorji, z vidika gledalca pa je večno vprašanje, ali so vozniki na spustih potencialno hitrejši od motociklov.
'Malo zmotno je, da se lahko kolo po gori spusti hitreje kot motor,' pravi Evans. »Fantastične spretnosti snemalcev na motorjih lahko vidite le, ko spremljajo dirko po klancu navzdol in se dirkači ne umaknejo – čeprav gredo naravnost.
'Obstajata pa dve področji, kjer moraš biti previden,' dodaja. "Ena je, če voziš 120 km/h in upočasniš, ker misliš, da si daleč pred nami." Prav presenetljivo je, kako hitro te kolesarji ujamejo. Drugič pa okoli določenih ovinkov in krožišč, kjer je precej težko udariti z motorjem, toda sama ozkost kolesa pomeni, da lahko krožišče skoraj poravnajo. Na motorju s prtljažniki se morda pelješ s hitrostjo 30-40 km/h in ni veliko, vendar se moraš prepričati, da voziš približno enako hitrost kot oni.'
Ob takšni možnosti za nesreče bi si lahko mislili, da bi vozniki motociklov potrebovali strog nabor kvalifikacij, preden si lahko delijo asf alt s profesionalci na Touru. Ni tako, pravi Evans, ki je svoje mesto dobil, ker me je njegov fotograf "videl, kako se vozim skozi mestni promet s precej razposajenim stilom vožnje".
Seveda so na Touru kolesarji, ki so enako dobro usposobljeni, in sicer člani republikanske garde francoske policije, ki zagotavljajo varnost dirke. Med njimi je tudi Sophie Ronecker, devet let članica elitne jahalne ekipe: 'Moja enota je specializirana za spremstvo jedrskih konvojev, konvojev Banke Francije, visokorizičnih zapornikov, prav tako pa zagotavljamo varnost kolesarskih dirk – Tour de France, Tour de l'Avenir, Critérium du Dauphiné, Tour de Bretagne in tako naprej.'
Kako se torej Tour primerja s tistimi drugimi službami? Ronecker pravi: 'Kolesarske dirke so recimo dolge misije. Toda delo na dirkah nižjega profila vključuje manj nevarnosti in manj pritiska kot na primer spremstvo nevarnega zapornika.« Kolesarji republikanske garde so razdeljeni v šest enot, nameščenih na naslednjih območjih: pred dirko, na čelu dirke, na zadnji del dirke, z vagonom z metlami, z reševalnim vozilom in kolesarji, znani kot drapeaux jaunes ali 'rumene zastave'.
'To so kolesarji, ki bi jih imenoval "prosti agenti," pravi Ronecker. "Delo rumenih zastav je najbolj občutljivo in celo nevarno. Običajno so štirje ali več in njihova naloga je nadzor nad nevarnimi točkami na dirki, za to pa bodo morda morali med etapo večkrat prehiteti peloton. Ni vedno lahko iti mimo kolesarjev, ki tekmujejo za položaj in te niso vedno pripravljeni pustiti mimo.« Morda se zdi, da je to najpomembnejša naloga za policijske kolesarje, vendar se Ronecker s tem ne strinja.
‘Osebno nikoli nisem bil rumena zastava in si tega niti ne želim postati. Pravzaprav se moraš ves čas drgniti z dirkači in tudi če vedo, da delamo zanje, včasih malo pozabijo. Postati ujet v središču paketa ni moja skodelica čaja!« pravi.
Roneckerjeva nenaklonjenost je razumljiva glede na odgovornost policijskega kolesarja. Leta 2009 je kolesar z rumeno zastavo, ki je premostil vrzel med glavnino in ubežnikom, ubil žensko v svojih šestdesetih, ko je prečkala cesto. Na srečo je ta vrsta incidenta izjemno redka.
Prijatelji na visokih položajih
Kljub občasnim nesrečam in izčrpanim jezam je odnos med profesionalnimi kolesarji in podpornimi motoristi na splošno prisrčen. »Najboljši kolesarji vedo, da nas potrebujejo, zato so dobri do nas,« pravi Haenehl. Lance Armstrong je bil zelo dober z nami, ker je potreboval slike. Kasneje vemo, kaj se je zgodilo, a pri vseh snemalcih je bil on številka ena. In bil je šef pelotona.’
Medsebojno spoštovanje lahko celo preseže zgolj toleranco v sodelovanje, pri čemer dirkači snemalnim ekipam prinašajo pijačo. "Bili smo za glavno skupino na eni etapi in Stéphane Augé se je vračal v svoj ekipni avto," pravi Haenehl. "Vprašal je, ali želimo kaj popiti. Bil je vroč dan, zato sem rekel, da želim hladno kokakolo. Rekel je OK. Ko pa se nam je spet približal, je rekel, da je pozabil, tako da, ko je končal s steklenicami za celotno ekipo, se je spet vrnil – samo da nam prinese pijačo.'
Torej se kljub dolgim dnevom, potencialu katastrofe in neizprosni naravi dela morda zdi motocikel popoln kraj za opazovanje Toura. In točno tako je, pravi Haenehl.
'Obstajata samo dva načina za nastop na Touru: ali kot dirkalni kolesar ali kot snemalec motocikla, saj je to edini način, da resnično doživiš to, kar prestajajo dirkači – njihovo trpljenje in njihovo veselje,' je pravi. 'Najbolj čustven trenutek zame, ki mi skorajda privabi solze v oči, je bil prihod v Pariz na Elizejske poljane s Chrisom Froomom leta 2013. Ko je prispel v Pariz pred klubom, se je zahvalil vsem svojim soigralcem. Eifflov stolp. Te trenutke lahko resnično deliš le na motociklu, kjer si v neposrednem stiku z dirkači.’